Od aprilske vojne pa do začetka leta 1944 je nad Zgornjo Savinjsko dolino vladalo zatišje. V velikem številu so jo težki bombniki ameriške Petnajste zračne sile prvič pričeli preletavati v med 20. in 25. februarjem 1944 med napadi na nemške letalske tovarne, kar je bila prva večdnevna operacija od nastanka te velike letalske enote. Taktika preobremenjenih nemških letalskih sil med to operacijo, kot tudi med nadaljnjimi zavezniškimi napadi tja do zgodnjega poletja 1944, je bilo prestrezanje formacij bombnikov, takoj ko so se ti preleteli jadransko obalo. Več sestreljenih zavezniških bombnikov, kot tudi vsaj en zadet nemški lovec, je padlo na območje Zgornje Savinjske doline in na njene obronke.
Takšna vojna izčrpavanja, v kateri so Američani brez težav nadomeščali izgube, Nemci pa vse težje, se je končala z izkrcavanjem zaveznikov v Normandiji 6. junija 1944. Luftwaffe je tedaj več svojih enot čez noč premestila v Francijo, preostala letala na južnem bojišču pa potegnila globlje na ozemlje Tretjega reicha. Zavezniški težki bombniki so preko Savinjske doline še vedno bobneli proti svojim ciljem v Avstriji, na Bavarskem ter na Češkem, a nemški lovci so jih nad našim ozemljem le še redko poskušali napadati. Položaj se je spremenil tudi na tleh, kjer so partizanske enote 4. operativne cone ob koncu julija in v prvih dneh avgusta 1944 zavzele postojanke v Ljubnem, Lučah, Šmartnem ob Paki, Gornjem Gradu, Rečici in Nazarjah ter tako osvobodile celotno Zgornjo Savinjsko dolino. Zavezniška letala in sicer izključno iz sestava 205. divizije Kraljevega vojnega letalstva so na spuščališče pri Radmirju pričela tako ponoči kot tudi podnevi odmetavati pomoč partizanom. Ob tem je vsaj en bombnik postal žrtev visokih vrhov Savinjskih Alp, drug pa je zaradi tehničnih težav prisilno pristal prav na polju, kjer je danes vzletišče pri Zgornjem Pobrežju.
Luftwaffe s svojimi razmeroma šibkimi silami ni zmogla hujših napadov. Vsaj enkrat naj bi strmoglavci Ju 87 Stuka napadli domnevno lokacijo partizanskega poveljstva, večkrat pa so letala še neugotovljenega tipa, verjetno iz letalske šole v Celovcu ali z letališča v Gradcu v nizkem letu s strojnicami obstreljevala vse kar jim je prišlo na pot. Vsaj enkrat je nemški nočni lovec tudi uspešno prestregel in sestrelil dva britanska bombnika, ki sta odmetavala pomoč partizanom.
Da bi zavezniška letala lahko tudi pristajala in tako dostavila večje količine pomoči, odvažala ranjence in rekonvalescente je bilo pri Rečici urejeno vzletišče dolžine približno enega kilometra. Žal so zaradi nesoglasij med obveščevalci na terenu in poveljstvom britanskih sil v Italiji okupatorske sile vzletišče zavzele, še preden je na njemu pristalo prvo zavezniško letalo. Paradoksalno so zmage na drugih bojiščih oteževale osvobodilni boj v Sloveniji, ker se je vse več nemških in kvizlinških enot umikalo na naše ozemlje. Konec leta 1944 so okupatorske sile že toliko narasle, da so pričele s hudo ofenzivo proti osvobojenemu ozemlju in do konca januarja 1945 Zgornjo Savinjsko dolino zopet povsem zavzele.
Da konec vojne ni več daleč so v začetku leta 1945 pokazali tudi zavezniški lovci, ki so na majhnih višinah patruljirali vzdolž cest in železnic in obstreljevali nemške transporte. Tarča takšnih napadov so bili tudi vlaki na železnici Celje – Šoštanj – Mislinja – Dravograd – Maribor. Več teh letal je zadela lahka protiletalska obramba in poškodovana so se vlekla nazaj proti svojim oporiščem v Italiji. Vsaj enega od teh lovcev je motor končno pustil na cedilu nad Čreto, kjer je strmoglavil. Pilota so rešili partizani. Sicer pa je zadnje letalo na področju Zgornje Savinjske doline strmoglavilo na Raduhi sredi aprila 1945. Tudi tokrat so večino posadke rešili partizani.
PS: Ob kliku na sliko, se vam bo le-ta povečala!