TEORIJA O DOMAČIH ŽIVALIH IN PETI
DIMENZIJI!
Ta
teorija mi je šla že kar nekaj časa po glavi. Dokončno sem jo oblikoval, ko sem
gledal svoje ribice v akvariju, kako me gledajo izza debelega stekla.
Znano
mi je, da se riba nikoli ne bo zaletela v steklo, kljub temu da je prozorno,
saj s svojo pobočnico čuti pretok vode okoli nje in ko pride do stekla se voda
odbije od njega in tako riba zazna prepreko. Vem pa tudi, da morajo videti vsaj
nekaj decimetrov ven iz akvarija, saj precej hitro priplavajo k površju, če se
jim približam. Ljudje pravijo, da ima riba samo dve sekundi spomina in da ko jo
nahranimo bo čez dve sekundi pozabila, da smo jo nahranili zato bo spet jedla.,
če ji ponovno vsujemo hrano. Zame je to čisti razum, če riba priplava k površju
ko te zagleda, da si zraven akvarija. Saj se je naučila, da jim boš nasul
hrano. To ni prirojeno niti ni pozabila v dveh sekundah. Pa pravijo, da imajo
sedanji Pentium 4 GHz procesorji tolikšno število operacij na sekundo, kot
Gupiji. Po mojem mnenju so ribe še daleč pred našimi računalniki, še posebej če
upoštevamo avtonomnost, čutila, prehranjevanje, razmnoževanje...
Ves
čas se sprašujem ali imajo dovolj prostora za plavanje, ko me ves čas opazujejo
iz akvarija. Nato pa sem včeraj prišel do zaključka, da smo tudi mi omejeni na
naš planet, tako kot so ribe na svoj akvarij. Tudi mi lahko gledamo v širno
vesolje pa nam ni nič žal, da ne moremo potovati po njem z izjemo parih
astronavtov, ki so prišli ravno tako daleč, kot če riba skoči iz vode, se
dotakne pokrova akvarija in pade nazaj v akvarij. Tudi mi bi lahko bili v
bistvu domače živali nekoga, ki nas ves čas skrbno spremlja iz pete dimenzije?!
Da vam razložim to premišljevanje bom začel kar pri Egipčanih. Predstavljajte
si Egipčanske slikarije po piramidah, njihovi ljudje na slikah so vedno z glavo
obrnjeni eden proti drugemu in nihče izmed naslikanih ne more videti nas, ki ga
opazujemo iz tretje dimenzije, saj je on narisan v dveh dimenzijah in ne more
obrniti glave proti nam (slika 1). Tako tudi mi ne moremo opaziti nekoga, ki bi
bil v višji dimenziji kot je četrta dimenzija. Saj če še tako vrtimo glavo, ne
opazimo ničesar drugega kot tri dimenzije.
Če
se vrnemo nazaj na naše možne opazovalce ali celo rejnike iz višjih dimenzij si
lahko predstavljamo, kot če imamo mravljice v stanovanju, ki pridno lezejo sem
in tja ter iščejo hrano za preživetje. Mi si jih ogledujemo one pa se ne
zanimajo preveč za nas, zato se mi niti ne trudimo kontaktirati ali kakorkoli
priti v stik z njimi, saj vemo, da kontakt ne bo možen ker se enostavno ne
moremo sporazumevati. Tako je možno, da tudi tisti, ki nas opazuje iz pete
dimenzije niti ne poskuša kontaktirati z nami kaj šele prikazati se ali
posredovati v naš svet, saj ve da to enostavno ne bi bilo mogoče. Vsaj upamo
lahko, da jih mi ne motimo preveč in si nas ne želijo izbrisati iz obličja
Zemlje. Tako kot to mi počnemo z živalmi, ki si delijo svoje življenjsko okolje
z nami. Mi pa jim kar tako podremo vsako sekundo za nogometno igrišče gozda, ki
je njihovo bivališče. Razumeti moramo to, da se preprosto ne da vsega razumeti
in da je kontakt možen le med bitji, ki imajo podoben IQ. Tako lahko zelo
preprosto kontaktiramo z domačimi živalmi višje stopnje. Zato tudi nihče v
vesolju ne bo kontaktiral z nami, dokler ne bomo na podobni stopnji razvoja kot
so oni. Zato se lahko zgodi, da bomo še kar nekaj časa le »domače živali« ujete
na svojem majhnem planetu, ki si ga sami pospešeno uničujemo.
Slika 1: Egipčanska freska
OKI BLATNIK