TEORIJA O TRGOVINAH!
Tale
teorija o trgovinah mi roji že kar nekaj časa po glavi, ko gledam kako
propadajo majhne trgovine ena za drugo, med tem ko se veliki nakupovalni centri
širijo kot gobe po dežju. V zadnjih dveh letih so propadle štiri trgovine v radiu
Vsako
leto zgradijo okoli teh centrov mnoge nove parkirne prostore, vendar se je tega
decembra prvič zgodilo, da nisem našel parkirnega prostora, saj ste tudi sami
najbrž opazili, da je vsako leto hujše. Ljudje gremo raje v nakupovalna
središča (Kot pa na izlet v park, živalski vrt, v hribe..), pa čeprav gremo
samo po kruh, ki bi ga lahko dobili v lokalni trgovini, to pa zato, da si lahko
še malo ogledujemo trgovine, to kar smo včasih počeli samo ob vikendih in
opravljali shoping, shoping
in Graz izlete, sedaj počnemo vsak sleherni dan. Med
tem, ko si »samo ogledujemo« trgovine, seveda nakupimo še nekaj nepotrebnih
stvari, samo zato, ker so bile znižane. Večja kot je ta magična številka prej
bomo kupili določen izdelek. Smo kot slepa kura, ki kupuje samo znižane
izdelke, med tem ko si potem pravimo: »Kako pametno sem tole kupil, prihranil
sem celih 40%.« Raje bi si rekli, zakaj sem sploh to kupil, tako ali tako tega
ne potrebujem in bi raje prihranili ves denar nakupa ne pa samo virtualnih 40%.
Saj so ti popusti brez vrednosti, to kar kupujemo s popustom je realna cena
izdelka (Ali verjamete v to, da je katera trgovine še kdaj prodala kaj z
izgubo?), mi pa normalno kupujemo izdelke, ki so predragi za to vrednost, torej
vse izdelke krepko preplačamo. Slišal sem, da je marža na kruh v trgovinah tudi
do 60%. Predstavljajte si, da bi kupovali kruh pri pekih, kot nekoč in bi
prihranili 60% vrednosti kruha. Sedaj pa teh 60% plačamo za to, da imamo
»zagotovljen« parkirni prostor (Večinoma si moraš parkirni prostor še
poiskati.), da plačamo uporabo in čiščenje sanitarij, porabo elektrike (Kjer
nihče ne varčuje z njo.), plačujemo varnostnike, vzdrževalce… Praktično te
stvari za katere plačamo tudi do polovice vrednosti izdelka samega, nimajo
opraviti nič z samim izdelkom. Še huje je pri športnih copatih. Najbolj znana
svetovna znamka, ki je spet ne bom omenjal, zaradi reklame (Skoraj se mi že
gnusi.), plača za vsak narejen par svojih športnih copat na Kitajskem 3 $. Kot
lahko sami vidite pa se prodajajo tudi za več kot 150 $. Iz tega lahko vidimo,
da je tukaj marža še doti večja kot 60%, kljub temu, da je tukaj potrebno
upoštevati še transport iz Kitajske, ki pa večinoma stane le čas, kajti če ti
transportiraš celo ladjo na kateri je nekaj deset tisoč športnih copat, strošek
prevoza sploh ne bo večji od par $ na copate. Vsak Kitajec, ki jih šiva dobi na
dan 1$, v enem dnevu pa jih sešije najbrž kar ogromno število športnih copat.
Večino denarja pa priteka k parim ljudem, ki imajo večino delnic in ki
»uspešno« tržijo ime športnih copat. (Po mojem bi takšno firmo, ki se trži
zaradi imena, ki si ga je zagotovila, znal tržiti tudi jaz J.) Tudi vi ste že najbrž slišali, da so včasih trgovci
pravili: »Naredi mi to in prodal ti bom!«, kajti včasih je bilo težko izdelati
kakšno stvar, danes pa pravijo: »Izdelati zna vsak, kaj pa prodati?«, ker je
konkurenca na trgu tako močna. Vendar
tukaj je potrebno upoštevati dejstvo, da se dobre stvari prodajajo kar same,
nekdo pa si kljub temu baše denar v svoj žep, rekoč kako dobro on prodaja te
stvari. Podobno kot so prodaje po televizorju, tam lahko po mojem mnenju prodaš
čisto vse, saj so ljudje pred televizorji naivni še mnogo bolj kot v trgovinah.
Joj, čisto me je zaneslo iz moje smeri, saj bi se o tej temi lahko pogovarjali
celo večnost.
V
glavnem moja teorija se glasi tako, da smo včasih kupovali stvari v majhnih trgovinah,
ki jih je kar mrgolelo in vsaka je imela določene stvari. Dandanes kupujemo
stvari le še v velikih nakupovalnih središčih, med tem ko bodo vse majhne
trgovine propadle L. Jutri (čez 5-10 let), pa bomo kupovali samo še preko svetovnega
spleta in bodo vsa velika nakupovalna središča propadla. Ostali bodo le
propadajoči objekti, kot so nekoč objekti bivše JLA.
OKI BLATNIK