TEORIJA O NASTANKU ŽIVLJENJA!
Dokler
nisem prebral knjige Naša zadnja ura avtorja Martina Reeja
sem bil mišljenja, da je nastanek življenja nekaj nemogočega, čudež, ki se je pravzaprav po nesreči zgodil na Zemlji.
Saj
moramo za nastanek življenja izpolniti toliko pogojev, da bom naštel le par
najpomembnejših. Vse sile v vesolju morajo biti točno v takšnem razmerju kot
so, drugače se ne morejo tvoriti atomi, kaj šele molekule in bi ob drugačnih
velikostih sil bili še vedno v »pražupci«, prav
takšni ki je bila na začetku nastanka vesolja, kjer so elektroni prosto plavali
in se niso združili v atome. Ta pogoj na našo srečo velja po vsem našem
vesolju. Naslednji pogoj je, da mora biti planet ravno na pravi razdalji glede
na jakost in velikost svoje najbližje zvezde. Planet mora tudi imeti atmosfero,
le to lahko ima če je dovolj velik, da z njo ustvari toplo gredo in uniči
smrtonosna sevanja iz najbližje zvezde. Naslednja potreba bi bil velik naravni
satelit, ki stabilizira rotacijo samega planeta in tako enakomerno porazdeli
dneve in noči. Sledi še potreba po jedrskem razpadu znotraj jedra planeta, ki
ga ogreva in tvori tokove magme, ki povzročajo magnetno polje planeta, kajti le
to lahko planet zaščiti pred smrtonosnimi delci, ki prihajajo iz »jedrskega
reaktorja« najbližje zvezde. Zadnje pa vendarle ne najmanj pomembno potrebuje
planet vodo. Najbrž me bo marsikdo opomnil, da za življenje potrebujemo tudi
kisik, vendar obstajajo v globinah morja tudi kolonije morskih črvov, rakov..,
ki živijo ob žveplenih vrelcih in »dihajo« žveplo namesto kisika. Kljub mnogim
pomembnim dejavnikom, ki sem jih naštel jih je najbrž še mnogo, ki sem jih
izpustil.
V
zgoraj omenjeni knjigi pa sem prebral, da je za nastanek življenja na Zemlji
bilo potrebnih le borih 250 milijonov let, med tem ko so enocelična bitja
potrebovala dve milijardi let, da so se razvila v večcelične organizme. Prebral
sem tudi, da dandanes odkrijejo tudi do 10 planetov izven našega osončja, ki so
tudi večji kot je naš največji planet v osončju Jupiter. Moje mišljenje je, da
potrebujemo bolj občutljivo merilno opremo, da bi odkrili še vse manjše planete
tujih osončji. In da kjer obstaja en planet, je zelo velika verjetnost, da
obstajajo še drugi planeti, mogoče imajo katere velike zvezde tudi mnogo več
kot 9 planetov, ki krožijo okoli njih. Tako sem prišel tudi do zaključka, da
ima najbrž večina zvezd svoje sončne sisteme in da ni naš sončni sistem
edinstven saj vsi nastanejo na podoben princip z zgoščevanjem plina zaradi
gravitacije. Če sedaj upoštevamo ta dva dejstva pridemo do zaključka, da je v
vesolju lahko tudi do 10× več planetov kot je zvezd, teh pa naj bi bilo samo v
našem vidnem predelu vesolja milijon milijard (kako grozno velika številka) J. Tako se mi je
zdelo, da Martin govori o tem, da je verjetnost nastanka življenja dosti večja
kot pa milijon milijard, zato mislim, da nismo sami v vesolju.
Pojavi
pa se problem, da se življenje razvija 4 milijarde let, da postane tako
razvito, da lahko sprejema in oddaja signale in tako komunicira tudi po vesolju.
Tako razvita vrsta pa naj ne bi obstajala dolgo (največ nekaj 10.000 let), saj
je velika možnost, da uniči sama sebe. Dinozavri niso izumrli sami od sebe in
jim je za to moral pomagati komet, mi pa imamo zadnjih 50 let tehnologijo, da
izbrišemo celo raso iz našega prelepega planeta L. Tako je
verjetnost, da se pojavijo razvita bitja v isti galaksiji dosti manjša (da
lahko komunicirajo med seboj). Naše komuniciranje z vesoljem (dobrih 100 let),
lahko zaznajo komaj na nekaj zvezdah, ki so od nas oddaljene manj kot 100
svetlobnih let. Vse druge zvezde, da ne govorim o drugih galaksijah, bodo na
naš glas morali čakati še na milijone let L, takrat pa naša rasa najverjetneje niti ne bo več
obstajala.
Iz
cele teorije je tako možno razviti, da mislim, da nismo sami v vesolju, vendar
na žalost nismo vsi enako razviti oziroma se ne nahajamo enako razviti v enakem
času. Plus tega so vse razdalje tako gromozanske, da nam niti potovanje s
svetlobno hitrostjo ne bi »olajšalo«
življenja J. (Samo za prečkanje naše galaksije bi potrebovali 100.000 let, da pa
bi prišli do Andromede bi potrebovali 2 milijona let.)
OKI BLATNIK