V ISKANJU SREČE
V
tem prispevku bom strnil nekaj svojih misli o sreči, kajti le-ta je po mojem
mnenju naše vodilo skozi življenje. Vedno se lahko vprašamo zakaj počnemo
določeno stvar, bodisi hodimo v službo, šolo ali pa se rekreiramo. Odgovor nas
vedno posredno pripelje do sreče. Pri športu naj bi se sproščal hormon, ki mu
pravimo hormon sreče, če pa se s športom ukvarjamo zaradi lepe postave, nas
tudi ta vodi k sreči, ko se zjutraj pogledamo v ogledalo. In če imamo v mislih,
da hodimo v službo zaradi denarja, smo v zmoti, kajti denar potrebujemo, da si
kupimo tri izmed petih nujno potrebnih stvari, ki jih potrebujemo za preživetje
in od katerih smo vsi ljudje tako rekoč odvisni (vseh pet nas tudi močno
osreči), to so: pijača, hrana in streha nad glavo.
V
kolikor ne bi hodili v službo, bi si te tri morali poiskati z večjim trudom
(tako, kot so to počeli praljudje). Kljub vsemu pa smo odvisni še od dveh
stvari, od katerih je ena še povsod prisotna in brezplačna, seveda govorim o
kisiku, ki ga pridobimo iz zraka, pa vendar se lahko zgodi, da bomo morali kmalu
tudi le-tega kupovati in ga uporabljati v bombah, bodisi zaradi onesnaževanja
okolja, bodisi zaradi menjave bivalnega okolja (vesolje, morje...). Močno upam,
da do tega ne bo nikoli prišlo, oziroma v skrajnem primeru čez pet milijard
let, ko bo naš planet uničilo Sonce. Peta stvar, od katere smo odvisni, pa je
prav tako zastonj, vendar si jo moramo sami poiskati, kljub temu, da se je ne
zavedamo, je močno zastopana, saj smo ljudje družabna (čredna) bitja, ki za
svoj obstoj nujno potrebujemo družbo (tako kot mravlja, ki jo odnesemo daleč od
mravljišča umre, ker ne more obstajati sama zase, tako tudi človek ne more
preživeti v samoti). Kaj bi vam koristilo vse znanje in vsi izumi, ki smo jih
naredili do sedaj, če bi naenkrat ostali sami na Zemlji. Mislim, da vas v
tistem primeru ne bi zanimal športni avtomobil, jahta ali vila, pač pa predvsem,
kako si poiskati kaj za pod zob in kako to pridelati. Najverjetneje pa bi umrli
od izčrpanosti iskanja družbe.
Zaradi
tega bom nadaljeval prav pri družbi. Le-to si moramo izbrati sami in skoraj
vsak izmed nas teži k iskanju partnerja (tiste druge manjkajoče polovice, ki
nas dopolni v celoto). Tukaj sem zadnjič naletel na vprašanje o prilagajanju,
ki se mi zdi zelo pomembna vrlina pri ohranjanju partnerske vezi. Recimo da se
vozite s partnerjem in ste vi voznik. Partner vas prosi, da bi vozili
počasneje, z večjo varnostno razdaljo... zakaj ne bi tega storili, pa čeprav uživate
v svojem načinu vožnje. Kakšen smisel je v tem, da uživate vi, vaš sovoznik pa
je ves prestrašen. Boste rekli pa naj drugič sovoznik ostane doma in se boste
vi sami vozili, toda po mojem mnenju potem vožnja izgubi tisti čar, tisti
smisel vožnje, da nekomu naredite uslugo in ga peljete. Prav tako se ta težava
pojavi pri družinskem kosilu, tudi tukaj ni smisla, če kuhate samo zase in vi
uživate v jedi, trije pa se poleg vas vljudno bašejo s hrano. Kakšen smisel je
potem imelo vaše kuhanje hrane?
Potem
je tu še družina, ki je ni možno izbirati in jo moramo sprejeti takšno, kot je.
Poiskati pa si moremo še prijatelje, znance, sodelavce... Ti nam zapolnijo
prazno in suhoparno življenje v materialnem svetu, kakršnem živimo te dni.
Mislim, da ni človeka, ki ne bi imel prijatelja, in verjamem v to, da ima tudi
Bill Gates prijatelje, s katerimi preživlja prijetne trenutke, ki ne
potrebujejo biti podprti z materialnimi dobrinami.
Ponovno
bi se vrnil k službi in bi vam predstavil dve stvari, ki sem jih opazil pri
dveh naših profesorjih. Najprej bi vam povedal nekaj malega o našem profesorju
matematike. Zadnjič sem ga prvič videl, ko se je odpeljal izpred fakultete,
tako kot vedno je lahkotno poskakoval do svojega avtomobila. Tukaj pa sem se
precej začudil, saj se je usedel v Renault 5. Začudil sem se, saj imajo še
študentje boljše avtomobile in profesorska plača ni ravno med nizkimi J. Nato pa sem začel razmišljati: Z avtomobilom
povprečni človek naredi
Za
zaključek bi podal še tri prekrasne misli, ki sem jih pobral iz knjige Okrog
edinega sveta, avtorja Matevža Lenarčiča (toplo priporočeno branje): »Ko z
lahkim letalom sami letimo okoli Zemlje, nekje med podivjanim svetom in širokim
nebom, lažje opazimo, da so nekatere stvari trajnejše in vrednejše od
globalizacijske površnosti.« Moje razmišljanje, ki se mi vzbudi ob tem stavku,
je sledeče: Do sedaj se je na našem planetu izmenjalo že mnogo prevladujočih
vrst (enoceličarji, ribe, dinozavri, sesalci, ljudje...) in mnogo režimov
(sužnjelastništvo, fevdalizem, komunizem, kapitalizem...). Zemlja pa je ostala
skoraj takšna kot je bila in se ne meni za naše uničevanje, ki nam kaj kmalu
lahko prinese konec, Zemlja bo še vedno brez težav »živela« naslednjih pet milijard
let. Najverjetneje bomo mi v prihodnosti nadomeščeni z roboti ali kiborgi, ki
bodo lahko preživeli najhujše življenjske pogoje, doba ki pa bi morala slediti
tej nori globalizacijski dobi, pa bi morala biti ponovno razsvetljenstvo, kjer
bi ljudje začeli uživati v nematerialnih dobrinah, kot so sreča, ljubezen, prijateljstvo.
»Ko
se je Eskim včasih vrnil z uspešnega lova, ko je pred iglu zvrnil polne sani
zmrzlega mesa, takrat se je počutil dobro (moja ideja dobro = srečno), v očeh
sotrpinov je opazil iskrico spoštovanja, ki nam vsem osmišlja življenje. A
danes parkira pred leseno nordijsko hišo na visokih podstavkih svoje motorne
sani, se pijano opoteče do hiše, vzame iz hladilnika mrzlo pivo in se zlekne na
kavč pred televizijo. Državne podpore je dovolj za lagodno življenje (1000 $).
Vendar nikoli več ne opazi pri sovaščanih tiste iskrice v očeh, ki ga je včasih
napolnila s takšno energijo, da je znova in znova odhajal v snežne viharje.«
Moje vprašanje tukaj bi bilo: Kdaj je bil Eskim srečnejši? Opazili boste, da se
podobno godi tudi pri nas. Še predobro se spominjam veselja ob izletu v
Avstrijo, kjer je vsak dobil kakšno Milko ali Kinder jajčko (to je bilo mogoče
le nekajkrat na leto). Pokažite mi sedaj otroka, ki se tako razveseli čokolade!
»Vse
bolj sem prepričan, da sta gibalo slepega razvoja človeka strah in neustavljiva
želja po zmagi: biti boljši v šoli, zmagati na tekmi, napredovati v službi.
Premagati svoje tekmece je postalo vrednota, celo večja od ljubezni,
spoštovanja in sočutja. Takšni nagibi človeka zopet postavljajo ob bok tistim
živim bitjem, za katere pravimo, da jih skozi življenje usmerja zgolj nagon.«
Ostajam brez besed...
OKI BLATNIK