ŽIVO VESOLJE!
V reviji Scientific American sem po branju članka o entropiji vesolja dobil novo idejo o teoriji živega vesolja. Ker naj bi v vsem vesolju kraljevali zakoni se tukaj naslonimo na drugi zakon termodinamike, ki pravi, da se skupna entropija zaprtega sistema ves čas povečuje. Iz tega sledi nam bolj razumljivo dejstvo, da lahko toplota prehaja le iz toplega na hladni predmet v kolikor sta oba v stiku. Sledi še dejstvo, da nikoli ne moremo vse toplote pretvoriti v delo (zaradi tega perpeto-mobile ni možen). Spomnim se, da nam je profesor v srednji šoli na preprosto razložil, da je entropija enota za merjenje nereda, manjša kot je entropija bolj je sistem urejen. Za primer vzemimo našo soba, ko je pospravljena ima manjšo entropijo, ko pa jo razmečemo je entropija večja. Da bi sobo spet pospravili moramo v sistem vložiti energijo (naše delo) in vse stvari pospraviti na police. S časom naj bi se vse stvari »razmetale« s tem pa se povečuje entropija, kar velja tudi za celotno vesolje, kot prikazuje slika 1.
Slika 1: Sistem z nizko in visoko entropijo [SciAm08].
Vesolje si lahko predstavljamo kot surovo kokošje jajce, ki ima najnižjo možno entropijo za vse ostale vrst jajc (naš sistem). Saj je lahko razbito, počeno, skuhano, pečeno... Recimo, da nam pade na tla in se razbije, s tem se mu takoj entropija poveča. In to jajce nikoli več ne bo moglo imeti spet začetne nizke entropije, zelo podobno kot tok časa, ki gre lahko le v eno smer. Da se jajce razbije obstaja nešteto možnosti, ni pa niti ene možnosti, kako bi se jajce sestavilo nazaj in dobilo spet nizko entropijo (slika 2).
Slika 2: Entropija jajca [SciAm08].
Vse to je veljalo za zaprti sistem, sedaj pa sledi moje razmišljanje: Ker vsi vemo, da jajca ni nastala sama od sebe (Še vedno pa se ne ve odgovora, kaj je bilo čisto na začetku jajce ali kura? J) ampak jo je znesla pridna kokoška, ki je zunaj našega opazovanega sistema. Prav zaradi nje lahko ima naše jajce tako nizko entropijo, saj je kokoška vložila v valjenje tega jajca mnogo energije in truda. In prav iz tega sklepam, če je drugi zakon termodinamike univerzalen po vsem vesolju mora skoraj zagotovo obstajati nekaj izven našega vesolja (sistema) z mnogo večjo energijo kot je energija našega vesolja (kura ima mnogo več energije kot jajce). Ta stvar bi naj bila kriva za spočetje našega vesolja, ki se je »rodilo oz. izvalilo« v velikem poku in takrat je vesolje imelo najmanjšo možno entropijo za svoj sistem, le-ta pa se sedaj samo še veča in se nikoli ne more vrniti v začetno stanje. Sedaj razmišljam še stopnjo višje in predvidevam, da je naše vesolje sposobno ustvariti manjša vesolja (le-ta so »spočeta« najverjetneje v drugih dimenzijah, v singularnosti črnih lukenj in so zato skrita našim očem), ki imajo manj energije kot je energija našega sistema in seveda nižjo entropijo. Vendar tudi sama bodo na koncu podvržena ciklu življenja in smrti. Nadaljujmo s temi besedami v veliki finale. Že v osnovni šoli smo se učili, da se živa bitja od neživih ločijo po tem, da rastejo se razmnožujejo in dihajo, nam po vsem zgoraj naštetem manjka le še dihanje vesolja in ga lahko začnemo šteti med živa bitja, ki rase se razmnožuje in umre. Torej se lahko mi počutimo kot ena celica v človeškem telesu.
OKI BLATNIK